Princa zgrešimo, ker ne vzdržimo – srečna ljubezen kot zaslužena posledica

Preizkušnje so pač del življenja, a premalokrat nam povedo, kako naj jih prestanemo, ter zlasti, zakaj jih trpimo? Odgovori v stilu »c’est la vie« ne potolažijo ranjenega srca na Valentinovo …

Ko sem sedela v svoji pisarni in čakala na staro stranko, gospoda pri 65 letih, ki se je na jesen življenja odločil za osebni trening pri meni, razmišljam o njegovih besedah, ki mi jih je izrekel na začetku najinega sodelovanja pred leti. Govorila sva o pogumu, o tem, da se vse, kar dajemo, vrača. In o njej. Ki je takrat na avtobusni postaji v Nišu ni pričakal. Zbal se je, saj je bil razpet med dve dekleti: sedanjo ženo in njo. Danes je upokojenec, in misel na njo mu je uhajala pogosto v krizi zakona, v krizi identitete, kakšen moški želi biti. In kakšen dedek je na primer danes. Še vedno obžaluje, da se ni odzval njej, le kako bi bilo, če/ko bi se, vsaj vedel bi, da se je prav odločil… »Nikoli ne bom vedel«, ..ponavlja.

Žalost srca in princ, princesa. Ali je uresničena ljubezen res le mit, kot nas uči psihoanaliza, pretvorba ljubezni do sebe skozi medij drugega? Ne, resnična ljubezen je dejanje poguma, je proces vere in trening v vzdržljivosti srca. Rezultat se meri na dolgi rok. Trajno.

Človekovo srce se odpre večkrat, v ljubezni, erotiki, lahko v igrah in manipulacijah. Včasih je ljubezen sprejeta, drugič spet zavrnjena. Včasih nas osmeši, saj je cilj ljubezni realizacija čustev, čutenja, senzibilnosti in občutkov, česar vsako srce, ki mu je vse to čustveno ihtenje namenjeno, ne razume, in izliva reke navdušenja nad nekom, ne sprejme. Pravijo, da se duša skozi srce resnično prečisti, in vsakega izmed nas čaka Amor, da nas razstavi v vrtincu ljubezni, strasti, in nas na-novo oblikuje… lahko skozi uresničeno ljubezen, ali preko tistega, kar nas vrže v hlad samote, ječanje srca in nerazumevanje usode … zakaj?

Ni težko opaziti, da se ljudje prave ljubezni bojimo, saj je v praski tisto, čemur rečemo ljubezen, pogosto bitka med spoloma, ali med partnerjema, ki trdita, da ljubita. Ljubezen je pogosto bojno polje, kjer ne zmaga tisto, kar je dobro za oba, pač pa tisti, ki je bolj dominanten. Kjer lahko zmaga tudi kalkulacija, saj človek pogosto udobje zamenja za ljubezen, prijetno za pravo in korist za edino vodilo.

Na Valentinovo je pravo vprašanje tisto, ki v nas zasidra drugačen pogled: ali smo dovolj močni, da vzdržimo moč ljubezni? Vemo, da je nivojev ljubezni več, kot je več jezikov ljubezni. In vsi v iskanju ljubezni ne govorimo istega jezika, kar je več kot jasno dokazal zakonski svetovalec dr. Gary Chapman v knjigi »Pet jezikov ljubezni«. Kot pravi, potrditev ljubezni običajno najdemo v besedah, ki morajo biti skladne s frekvenco našega srca, s časom, ki ga naši dragi posvetijo nam, z obdarovanjem, uslugami in seveda, z dotiki. Ali se kdaj vprašate, kateri jezik ljubezni govori vaša srčica, vaš srček? Mogoče bo pomagalo, če to ugotovite.

Kaj pa nivoji ljubezni? Verjetno jih je toliko, kot je zaljubljencev, in vsak zaljubljenec, vsaka zaljubljenka ustvari nek nov nivo, doda nek nov kamenček v mozaik besede Ljubezen, v reko življenja, v katero vstopi slehernik: v živost, moč, optimizem in rojstvo enosti.

In skupaj ustvarjamo Bitje, mi mu rečemo Ljubezen. Vsak od nas ima na polju ljubezni preizkušnje. In če jih prestanemo – tukaj – osvojimo princa, poljubimo princeso. Kajti, odgovor o resnični ljubezni je zapisan kot koda, v domala vseh pravljicah. Glavni junak se sreča z zmaji, grozljivimi nevarnostmi, išče svetlobo… in najde njo. Jo poljubi in ona oživi. To je pot do resnične ljubezni: pogum. Je pot vztrajnosti, dostojanstva in integritete tako ženske kot moškega. Številne preizkušnje, od samo-sprejemanja, gradnje samopodobe, iskanja identitete, kar je ključni proces odraščanja – ustvaritev jaza, da bi bili sprejeti, je brezpogojno proces velikega očiščevanja, ki traja domala vseživljenjsko. In četudi je odgovor ljubljene ne, je način, kako svojo ljubezen izpovemo, in pot, kako prenesemo potrditev/zavrnitev tisti, ki na koncu odloči, ali premagamo zmaja in osvojimo tistega pravega princa, poljubimo edino princeso. Srečna ljubezen je posledica, ne naključje. V svoji praksi dela z ljudmi, s pari in posamezniki sem spoznala, da o izidu stvari vedno odloča naš namen. In pot, ki jo izberemo. Torej, ali smo dovolj močni, da princa res srečamo? Da, če se odločimo, da bomo razvili moč srca, senzibilnost dojemanja in pogum dejanj.

In obžalovanja? Več kot je obžalovanj, manj je poguma. Častno je potrebno živeti tako v ljubezni kot v vojni in si tam prizadevati za mir. Hujših ran kot si jih medsebojno zadajamo na nivoju iskanja idealnih ljubezni, ni. Pa naj gre za partnersko ljubezen ali obče dojemanje tega, kaj naj bi ljubezen sploh bila. Svoboda z odgovornostjo, to je prva moja misel.

In Bitje, ki smo ga poimenovali Ljubezen? Skrbno beleži vsako našo misel, iskren utrip srca ali spletko, ki preži iz ozadja… In Bitje Ljubezen natančno ve za vsako radost, za vsak lep trenutek, za vse čudovite bisere, ki jih ljubljeni osebi darujeta sebi in okolici. Saj to naj bi bil cilj ljubezni, mar ne? Obdariti z energijo, pozornostjo in predvsem, z dobronamernostjo. In Bitje Ljubezen točno ve, kdaj želimo igro, kdaj je naš cilj sla, pohlep, požrešnost … Beleži nagibe, in presoja, kakšnega zmaja si zaslužimo na poti do tiste ljubezni – in točno ve, ali bomo pošasti uspeli premagati ali ne. Zato se vprašajmo, zakaj smo tam, kjer trenutno smo.. Smo pozabili priznati svoja čustva, ko je bil še čas? Smo se bali zavrnitve, smo se zbali sebe, svoje strasti? Smo presodili, da nekdo ni za nas, ker je preveč ali premalo, ker smo sami eno ali drugo, premladi, prestari? Koliko predsodkov smo v življenju že podelili na račun ocenjevanja in ne srčnega predajanja? Bitje Ljubezen točno ve, in skladno s tem nas uči. O pomenu moči srca, o tem, da je igra lepa na nivojih spoštovanja …. In naše srce se jača, ne glede na to, ali nas je življenje pustilo na hladni ali vroči strani živosti ljubeče predaje.

Recept: če ste svoje srce predali, dali dušo in vse, kar imate, vsaj enkrat, vas princ, vas princesa že čakata. In zmaji se z vsako veliko ljubeznijo, ki je požgana, zanemarjena, poteptana, izigrana, umaknejo – saj so premagani! Poklonijo se veliki duši in vročemu srcu tiste/tistega, ki je bil/a žrtev ljubezni. In vsako pogumno dejanje ne pušča vprašanj, kaj bi bilo, če… Nikoli ne bomo izvedeli… Res nikoli… Kajti vsako strto srce se pozdravi, ko razume, da je vsaka preizkušnja le pot do Nje, le zmajček do Njega… Do Srca Človeštva, ki napolni dušo in nas dvigne višje od misli in globlje od srca.

Vaš partner za odpiranje razvojnih potencialov
© 2019 Molga | Vse pravice pridržane | Web produkcija: Studio Creadrom