Kako do motivacije?
Prvi mesec novega leta je že za nami. S prijatelji smo veliko razpravljali o motivaciji na samem začetku leta in se spomnili, kako so si vsi januarji podobni; ko je človek poln načrtov, ko želi spremeniti marsikaj, ko si reče, »tokrat pa zagotovo ne bom popustil(a)…«. Zatem pa kar izgubi voljo, in se nekje sredi marca že odloči, da obupa. Aha, s pomladjo in prvimi nedolžnimi sončnimi žarki ponovno zraste notranja moč in energija in hopla, ponovno se motiviramo zajahati tigra uspeha. Torej, gre za neki vzorec, ki ga predstavljam v nadaljevanju.
Zakaj motivacija med ljudmi tako niha? To je vprašanje, ki si ga zastavljam že vrsto let, in opažam določene zakonitosti, ki veljalo, in danes bi jih rada podelila z vami vsemi. Zelo dobro poznamo reklo, da je narava področje, kjer človek umiri svoj um, kjer se nadiha in spočije. Spočije se, četudi na primer hodi in se drugače fizično utruja. Ja, narava nam umirja um, navdahne duha in nas prepoji s hrepenenjem. A morda to ne velja za vsakogar. Verjetno je potrebno naravo začutiti, se ji nekako predati, odmisliti svet trenutnih težav in samo – biti in dihati. Nekoga drugega sprosti nakupovanje, tretjega popoldansko spanje ali dobra knjiga. Vsem primerom motivacije, kjer nas motivira nek objekt, je skupna neka lastnost ali odnos do stvari/življenja/ljudi, ki mu lahko rečemo vez. Torej, ko do nečesa, kar radi počnemo, vzpostavimo vez, nas le ta hrani. Vez z naravo je morda dobra primerjava, saj naravo morda lažje začutimo kot na primer nakupovalni center ali lastno posteljo. Ali pa tudi ne.
Poleg vezi opažam, da je pri motivaciji ključnega pomena, da vztrajamo v nekem odnosu do tistega, kar radi počnemo. Veliko ljudi se loti marsičesa: slikanja, pletenja, kuhanja, plesa, plavanja… in kmalu odnehajo. Torej, morda lahko rečemo, da se pri motivacij vedno zgodi neka kriza, ko posameznik izgubi trenutni navdih; in če te krize ne prebrodi – torej, če se vda, in ne vztraja v novem hobiju ali konjičku, izgubi. Seveda, lahko si omisli nov hobi ali novega tigra uspeha, a zgodba se pogosto ponovi po identičnem scenariju; lahko rečemo, da je vztrajnost tista druga kvaliteta, ki omogoči, da motivacijo ohranjamo na daljši rok.
Tretja napaka, ki nas demotivira, se kaže kot lastnost »hrčkanja«. Da se lotimo preveč dejavnosti naenkrat, ali zaporedoma, in da se v nobeno od njih ne poglobimo, je znano za vse kulture, ki so bile polne con udobja in razvajenosti. Kadar smo površni, kadar iščemo instant rešitve, sami sebe oropamo tiste lepote, ki jo prinese čas. Lepo je opazovati rast rože, mucka, kužka, otroka, projekta. Vsaka stvar zahteva svoj čas, tudi razvoj odnosa do stvari, ki mu rečemo motivacija. Motivacija je torej umetnost, ki nas uči, kako razvijati pravilen odnos do sebe in tistega, kar nas motivira.
Motivacija je povezana z gibanjem; že sam izvor besede – motiv (lat. movere), pomeni gibati se. Torej, ko smo motivirani, se počutimo žive, vesele, dobra volja je na jeziku in v srcih. V gibanju smo. A čas, kjer smo se vzgojili in kjer se medsebojno vzgajamo, ni naklonjen čakanju na rezultate. Vse mora biti prehitro, človek pričakuje hipne rezultate, zato je pogosto razočaran in demotiviran. Čas in globina uvida spoznanj, prinese globok odnos do stvari, in s tem trajni rezervoar motiviranosti.
Humor je četrta zakonitost, ki jo opažam pri ljudeh, ki ohranjajo trajno motivacijo do stvari. Vedrina značaja, lahkotnost koraka in ubran ritem dihanja nam omogoči, da tigra uspešne motivacije ukrotimo. Če smo prehitri, nas hitro vrže s hrbta. Smeh in lastnost, da opažamo humor na nivojih, kjer drugi ugledajo le razočaranje, je zdravilnega pomena. Ni zaman rek smeh je pol zdravja. Če smo pri novem hobiju prepočasni ali nerodni, poskusimo se sebi nasmejati. Včasih se mi zdi dobro, da se smejemo kar tako, kar so nas naučili klubi smeha, ki jih je kar nekaj po Sloveniji. Ne vem, zakaj demonstriramo in protestiramo. Zakaj se ne bi na socialnih omrežjih domenili za smejalni dan. Zbirali bi se po mestnih občinah in imeli eno samo nalogo in sam cilj: smejati se toliko časa, dokler se smeh ne preseli po vseh ulicah. Kakšna bi bila motivacija tedaj?
Če povzamemo, je za motivacijo pomemben naš odnos, torej vez, vztrajnost, da se ne prepustimo obupu krizic, ki minejo, čas, da dozorimo mi in naš hobi, ter humor, ki nas razbremeni prevelike resnosti, pesimizma in ubitosti. Veliko smeha nam želim do pomladi!