Spremembe in konec sveta
Letošnjo jesen so zaznamovala nova gibanja, protesti v Sloveniji, ki so pokazali, da ljudje želimo in rabimo drugačen svet, ki bo deloval bolj transparentno. Istočasno se na medmrežju pojavljajo teze o koncu sveta, o poravnavi planetov, ki naj bi dokončno poskrbeli za tisto veliko spremembo, od katere naprej pa ničesar več ni.
Spremembe in čas so del naših vsakodnevnih skrbi in radosti. Spremembe zadnjih let nekako kažejo, da smo ljudje utrujeni, vsega naveličani. Kljub obilju vsega, porastu številnih možnosti, ki jih imamo. Lakota je relativna in absolutna. Spremembe, katerim smo priča danes, kažejo na drugačen tip revščine, ki je lakota po dobrem počutju, lakota po bolj ali manj brezskrbnem življenju. Kdo pa pravzaprav mora odgovarjati za nas. Morda mi sami..? Ali si to zares želimo. Moja opažanja kot opažanja trenerke, predavateljice ter prijateljice sveta in ljudi so slednja. Zelo radi najdemo vzroke za napake zunaj sebe, še raje se lotimo nekih podvigov, kamor bi radi vložili malo in prejeli veliko. Premalo je iskanja dobrih plati pri ljudeh, veliko preveč je razvajenih značajev, ki čakajo na milost z neba in krivijo sistem, politiko… Vsi skupaj pozabljamo, da smo vso realnost, ki jo živimo sedaj, pomagali ustvarjati tudi sami. S tem, da se morda nismo dovolj zanimali, s tem, da si nismo vzeli časa in premislili lastnih odločitev.
Že nekaj let je pri nas popularna filozofija »pozitivnega mišljenja«, ki pravi, da če boš mislil dobro, boš ustvaril več dobrega, kot če boš mislil slabo. To je logično, in ja, človek se pusti prepričati, v teoriji. Ja, drži, velja, verjetno res deluje, poskusimo misliti bolj konstruktivno. A vprašanje je, koliko ljudem to dejansko uspe, kdo se resnično prevzgoji in samega sebe trenira v novo obliko mišljenja, v novo spremembo. Veliko lažje je uničevati in psovati, kot graditi.
Kakšne so vaše sanje za leto 2013; no, konca sveta ni bilo. Marsikdo si je konec želel, ker življenje zahteva obilo dela, požrtvovalnosti, notranje moči in pravega premisleka, če želimo ustvariti dobre pogoje bivanja in delovanja. A vendar, komu se resnično ljubi tako močno truditi? Če hočemo na primer pridobiti jasno sliko o koncu sveta, moramo poiskati vire, ki nam nudijo nevtralne odgovore. NASA je na svojem spletu tako objavila ogromno dejstev, ki kažejo še na, za naše zemeljske pojme, neskončno dolg obstoj planeta, na katerem se gostimo; vsak domnevni konec sveta 21.12. 2012 so z dejstvi kategorično zavrnili. Zelo malo ljudi si je prebralo te študije; če bi si jih, ne bi čakali konca. Naše skrbi, naloge in obveznosti ostajajo naše. Ni kometa, da bi jih odpihnil. Vedno pa so možne naravne nesreče; morda jih z negativnimi mislimi, zlom inp. spodbujamo? Znanost se vsak dan razvija, morda bo že jutri to moč dokazati?
Ste si lastne sanje o letu 2013 zapisali? Ste si vzeli čas, da bi jih v mislih, v viziji, od-sanjali? In tako čim prej privedli v realnost? Običajno ljudje vsak konec leta popišejo neko stanje, vsaj dobro je, da bi ga. S tem pridobimo uvid v lastne kreacije, v razvoj. Tega, kar smo ustvarili, naredili malo manj dobro, ter onega, kar smo zavozili. Zamislite si, da bi vsako leto zapisali stanje za isto leto nazaj. Koliko zanimivih podatkov in informacij bi se nabralo v 60ih, 80ih letih življenja? In če bi vsako leto zapisali cilje za novo leto in jih, tekom leta, redno spremljali… Si lahko zamislite, kako bi bilo, če bi to počeli vsi vaši družinski člani. Vsi direktorji, lastniki podjetij, šefi na vseh nivojih? Kakšna sprememba, ki bi bila manj usodna in veliko bolj pozitivna, bi se z visoko stopnjo verjetnosti lahko zgodila. Morda bi se lahko naučili, katere želje, ki smo jih želeli, so bile za nas prave. Poznate tisti rek, ki pravi : »Pazi, kaj si želiš; morda se bo želja uresničila…«. In hkrati, dojeli bi, da nam čas spreminja okus; leta poglobijo določena razumevanja in agresivna strast se umakne trdni vztrajnosti, ki doseže vse dobre cilje, slabe pa opusti.
Ja, res je. Konec sveta se zgodi neskončno-krat. Vsak od nas gre skozi procese sprememb, in ko stopimo na nova območja, smo polni nezaupanja in strahov. In ja, svet se konča, da bi se ponovno začel. Leto 2012 se je končalo, svet še vedno giblje, gibljemo se mi vsi, vsak po svojih poteh. Morda smo se lanskega decembra le naučili, da se moramo vsi skupaj bolj potruditi, da zgradimo nov svet, s prijateljsko naravnanostjo. Če sem s tem člankom prepričala vas, draga bralka in bralec, je morda naš novi svet tik pred tem, da se ponovno rodi, kot se je rodil že tolikokrat. Uspešno leto ter veliko smeha nam želim.