KULTURA BESA: Kako upravljati z jezo?

Jeza. Čustvo, ki nam je dokaj (ne)poznano, čeprav verjetno ne obstaja nihče, ki še ni okusil tega bogatega, a v neobvladljivih količinah, nevarnega čustva.

V katerem času odraščanja se to čustvo razvije? V normalni socializaciji, brez nasilja ali zlorab, odrasel človek razvije zdravo čustvovanje, kamor sodi tudi jeza. Zdrava jeza nas razmeji do drugih, do tega, česar ne maramo, kar nas rani, s čimer se ne strinjamo. Kako se jezi duševno uravnotežen človek? Pogosto z ustrezno mere distance do notranjih občutij, ki bi znala porajati destruktivnost. Lahko bi rekli, da poznamo dva tipa jeze, in sicer koristni (konstruktivni) tip jeze ter nekoristni (destruktivni) tip jeze. Pri prvem, koristnem, gre za obliko jeze, ko posameznik razmeji svoje vrednote in prepričanja do tistega, kar je predmet njegovega nestrinjanja, ki ga pokaže v jezi.

Trk vrednot

Kaj je tisto, kar nas dejansko ujezi? So to ljudje, njihove navade, pogledi, stališča? Prvi vznik jeze korenini v naši zavestni sliki o svetu in o ljudeh. Vsak od nas živi s predstavo, kako deluje svet, kako naj bi relacije potekale in kako bi se morali ljudje vesti. Torej, vsak od nas ima kompas vrednot, po katerem se obrača. Zelo radi imamo ljudi, ki z nami delijo zelo podobne vrednote, in manj smo strpni do drugače mislečih. Prvi vznik jeze torej nastane, ko dve osebi trčita z lastnimi predstavami o svetu. Trk vrednot v socializiranem svetu, kjer ljudem kulturno vedenje, izobrazba in razgledanost pomenijo kapital, trki niso tako močni, saj so posledica samoobvladovanja, izkušenj in poznavanja človeške psihe. Večja kot je nerazgledanost, primitivnost ljudi, več trkov vrednot in s tem konfliktov je možnih. Bogastvo in materializem postajata dve ključni vrednoti, po katerih stremi veliko ljudi. Pogosti izvor jeze je v poželenju po materialnih dobrinah, po lepoti in večni mladosti, po izklesanih telesih in kultu bogatenja. Vrednote skrajnega materializma so brutalne, demonske in z vrednotami osnovne etike nimajo veliko skupnega. Omenjenih trkov je mnogo, in vzrokov za jezo še več, saj skrajnosti (bogati,revni) vedno vodijo v hujše zlorabe tako na nivoju posameznika kot tudi družbe kot celote.

Vzgoja in postavljanje meja

O pomenu vzgoje je bilo napisanega in povedanega zelo veliko. Ko preidemo od besed k dejanjem, opazimo, da je vzgoja trajna in da se ljudje neprestano so-vzgajamo. Ko v jezi na primer postavimo mejo in se upremo na konstruktivni način, drugemu povemo, da določenega vedenja ne odobravamo in ponovitve napačnega vedenja do nas ne bomo dopustili. Na ta način vzgajamo sebe v samospoštovanju, drugega pa v spoštovanju do nas in drugih.

Tipi jeze

Verjetno je vsak od nas razvil nek poseben način, kako jezo izrazi, a vsak od nas pozna izbruhe, kjer se naše velike jeze in manjše jezice ne razlikujejo prav dosti. Temperamentni ljudje se jezijo na vroč način, strastno, včasih morda žaljivo. Prav tukaj je meja do zlorabe zelo tanka. Vroče jezljivim posameznikom radi rečemo koleriki. Hladna jeza je nevarna, lahko je patološko maščevalna in sovražna. Ljudje zamere gojijo po več let, in hladna jeza izzveni ali v bolezni ali v nasilju nad drugimi. Tiha jeza je jeza ljudi, ki pogosto pozabijo na sebe v korist drugih. To so mili ljudje, za katere je ključno, da se naučijo osnovnih korakov častnega bojevanja in samoobvladovanja, sicer tiha jeza v skrajnih primerih vodi v depresijo, bolezen in v avtoimune napade na lastno telo.

Jeza kot navada, umirjenost kot navada

V človeški naravi je zapis, ki pravi, da s ponavljanjem osvojimo in izmojstrimo karkoli, najsi bo to dobro ali slabo. Človek se lahko privadi na marsikaj, a ko se nauči, navado težje opusti. Enako velja za čustvo jeze. Nekateri ljudje se razjezijo za vsako malenkost in na dan porabijo veliko ur za trajno jezo zaradi nepravičnega sveta. Z jezo zelo radi razveselijo tudi ostale, saj je njihova dolžnost, da svoje bistre ugotovitve posredujejo naprej. In tako se virus jeze širi na neosvojena ozemlja. Naenkrat se jezijo vsi, nad vremenom, cestami, vozniki, nakupovalci itd. Jeza postane prevladujoče čustvo, rodi se kultura besa. Bolj ko razumemo svet in psihologijo ljudi, manj se jezimo. Zato se pogostost pojavljanja čustva jeze ujema z našo razgledanostjo in stopnjo samospoznavanja. Prav tako je notranja umirjenost navada, a težje dosegljiva kot hipna jeza; za doseganje notranje urejenosti je pač potrebna potrpežljivost in vztrajno premagovanje lastnih omejitev in razvad.

Vloga meditacije in kontemplacije pri premagovanju uničevalne jeze

Vaje in klasične tehnike sproščanja so ljudem že poznane in pri blagih težavah z jezo zelo hitro prinesejo želene rezultate. Pri hujših izbruhih jeze, ki je ali nekontrolirana ali trajna, je nujen obisk psihiatra ter psihoterapevta. Za prve korake pri soočenju s srčiko notranjega konflikta meditacija ni prava pot; sicer človeka umiri, a ga pogosto zaziblje v vmesno stanje, ki sicer olajša napetost, a problema ne odstrani. Zato je izbor napačnega »zdravila« lahko usoden. Bolj primerna in tudi bolj zahtevna je kontemplacija, torej proces avtorefleksije, kjer poskušamo znotraj sebe odkrivati vzgibe za neko vedenje, poiskati, kje se nahajajo naši sprožilci jeze, ugotoviti, zakaj se zablokiramo in razumeti, da odvečno energijo in tenzijo vselej po naravnih zakonih fizike nekam preusmerimo, ali od sebe navzven ali navznoter. Naučiti se moramo najti le primeren kanal, za kar pa je pomoč poznavalca človeške psihe nepogrešljiva.

Za nasvet se lahko obrnete na lucija.mulej@molga.si.

Vaš partner za odpiranje razvojnih potencialov
© 2019 Molga | Vse pravice pridržane | Web produkcija: Studio Creadrom